40 let natisni
Prispeval Benjamin Jelen   
Petek, 12 Maj 2017 00:00

Kako hitro je minilo teh štirideset let. Ni še dolgo, ko smo po zadnji pomladanski vaji s Cicem sedeli na terasi hotela in opazovali, kako delavci betonirajo podstavek za »Tita«. In padale so ideje za naslednjo sezono. Revija, nastopi,… Bilo je leto 1977. Vse je dišalo po novem. Novo mesto, novi ljudje, nove pridobitve in razglabljanje, kako bo jutri...

2017. Zopet maj. Zaključili smo sezono in redni letni koncert je mimo. Bilo je dobro. Pravzaprav je bilo odlično. Polna dvorana ljubiteljev petja, sorodnikov, prijateljev, bivših pevk in pevcev. Koncert, ki stoji kot mejnik v štiridesetletni zgodovini zbora – s pogledom v nastanek, s spomini na tekmovanja in turneje ter z vizijo za prihodnost. In na odru 40 pevcev, kot bi vsak stal na »praktikablu« kot simbol na eno pretečeno leto. 40 pevcev, ki jih pravzaprav še ne poznam dobro, saj sem na ta »gorenjski« pevski vlak šele vstopil. In čeprav določene ljudi poznam že od prej, na videz ali osebno, so na odru pod žarometi in polno dvorano to drugi ljudje. Pevci. Sleherni v pevski obleki, napet, skoncentriran na Špelino roko in na svoj vstop, kakor da tisti trenutek ni druge stvari na svetu, kot Pesem, iščoč poznano melodijo sosednjega glasu, kamor bo napletel svojo… a ne sam, temveč s sopevci, s katerimi je vse te pesmi že tolikokrat prepel, vsak ponedeljek in sredo na vaji, začevši z zlomljenimi neusklajenimi šumi, do ubrane melodije, tako da že točno ve, kje bi se še lahko kaj sfižilo, kje mora vdihniti na drugem mestu kot sosed, da se bo melodija lepše povezala, da ne bo luknje…

In nato bis… in še en bis… Besede pohvale in čestitke. In kar naenkrat se obzorje razširi, pogled premore razbrati tudi obraze ljudi, ki sedijo globlje v dvorani. Celo paleto znanih obrazov. Med njimi tvoji… Zaveš se, da je nastopa konec, da je obleka prepotena, da imaš okoli vratu zavezan kos plastike in da v roki držiš mapo - ne samo mapo, ampak tudi fluorescenčno raversko ampulo… (le od kod se je vzela?).

Po nastopu se razvežejo jeziki. Sami znani obrazi. S kozarci nazdravimo uspehu. Goreče pogovore prekinjamo s pesmijo in tkejo se močne vezi iz nevidnih niti… In padajo nove ideje, za naslednjo sezono. Revija, nastopi, turneja… Vse zopet diši po novem. Mesto, ljudje, … pravzaprav se ni veliko spremenilo. Maj je sploh tak mesec, ko se zdi vse mogoče...

Peter Lojen