Sobota, 11 Jul 2020
Kje ste: Domača stran Novice MePZ v letu 2020

Facebook stran

Facebook

Prijava / Odjava



MePZ v letu 2020 PDF natisni E-pošta
Prispeval Administrator   

Leto 2020 se je za nas pravzaprav začelo že lani, ko smo dobili note za pesmi, ki naj bi jih zapeli skupaj z Godbo na pihala Zgornje Savinjske doline na njihovem letnem koncertu. Malo smo jih »potipali« že prej, resno pa smo se jih lotili takoj po tem, ko smo dali pod streho Ta veseli dan kulture, ki je, mimogrede, navdušil.

Za zgornje savinjski koncert smo dobili pet skladb: Chanson d'Amour, Insieme, Sanjam o domovini, UEFA himna in Wind of change, Svobodno sonce smo znali pa že od prej. Torej, v treh tednih smo se morali naučiti melodije in besedila. Pa to še ni vse, kot pri Top Shop: če se vse to hitro naučite, dobite še eno pošteno koreografijo, pri drugi skladbi pa samo »vklopite brisalce«. Pri šansonu smo se res potrudili, ker je menda tudi dirigent Tomaž Podlesnik želel koreografijo, pri drugih pesmih smo malo mencali in prestopali levo, desno. Ampak osvojili smo vse gibe in vse korake, leve in desne, pa celo naprej in nazaj. Prvo skupno vajo smo imeli že 4. januarja v dvorani v Nazarjah. Orkester je sedel na odru, mi pevci v dvorani, dirigent je bil pa vmes. Spoznali smo tudi soliste: pevko Manjo Vačovnik in pevca Erika Zavolovška ter odličnega kitarista Davida Zavolovška ter še boljšega trobentača Miklavža. Dobili smo prvi vtis, kako naj bi vse skupaj izgledalo oziroma zvenelo. Pa tudi smo imeli vtis, da je imela vsaj polovica muzikantov pri nogah pločevinko piva. Mi pa svojo flaško vode. Po nekaj vstopih in ponovitvah smo se kar ujeli.
17. januarja smo imeli še drugo skupno vajo. Oni na odru, mi v dvorani, oni pivo, mi vodo. Dobro nam je šlo, čeprav sta Insieme in UEFA zelo visoki, tako da smo soprani morali vključiti »histerični« sopran, ampak ko smo bili dobro u(o)peti (kaj si je spet Toporišič izmislil?), smo tudi to zmogli. Ker bo koncert v športni dvorani in ker je orkester pač zelo glasen, so nam obljubili ozvočenje. Kako bo to izgledalo, ni vedel nihče, najbrž niti tonski mojster ne.

Že naslednji dan, v soboto, 18. januarja, smo bili v športni dvorani v Mozirju že zgodaj popoldne, da smo se dobro upeli, večkrat ponovili vse skladbe in dobro utrdili koreografijo. Nato so nas poklicali v dvorano, na oder. Tam so bili razporejeni mikrofoni, za dva pevca en mikrofon. Tonska vaja je trajala manj kot petnajst minut. V tem času nam je dirigent zabičal, da se ne smemo premikati ne levo desno, ne naprej nazaj, ampak moramo stati pri miru in se na ves glas dreti v mikrofone, sicer se nas sploh ne bo slišalo. Ja kaj pa koreografija?!?! Prepovedano!!! Dovoljeno nam je bilo samo klikanje s prsti pa stopicanje in miganje, kadar nismo peli.

Kakor koli, koncert je, po izjavah poslušalcev, uspel. Nastopale so tudi baletke iz OŠ Mozirje, prireditev je duhovito povezoval stand-up komik Aleš Novak. Mi smo ga sicer zelo slabo slišali, ker so bili pač zvočniki usmerjeni v dvorano, torej stran od nas. A po huronskem smehu iz dvorane smo sklepali, da je bil zelo smešen. Po koncertu smo šli praznovat naš zaključek leta v restavracijo Gaj, kjer smo dobro jedli in pili, potem pa je bil že čas za krst naših novih pevcev. Režijo so imeli v rokah Peter, Toni in Dejan. Krščenci so pridno sodelovali in ubogali, vsi pa smo se fino zabavali. Po nekih podatkih je rajanje trajalo dooolgo.

Kmalu smo dobili tudi posnetek koncerta. Mislim, da je bil res dober koncert. Ampak Dejan in Peter sta se pritožila, da sta bila slabo »medijsko pokrita« oziroma se ju ni dosti videlo. Predlagala sem jima, naj začneta hoditi k baletu. Baletke so bile res bolj v ospredju.

Poleg tega koncerta smo imeli januarja in februarja seveda še nekaj vaj, eno intenzivno v Paki.

Pa še ČIČILIJADA se menda dogaja vsak ponedeljek po vajah. Ampak o tem bi morala kaj več povedati pobudnika in koordinatorja akcije, Peter in Toni Šestnajstinka.

(se nadaljuje)

Irena

Fotografije: Blanka Kroflič